01
Prolog: Arktika pred medvedom
V mojih predstavah je bil prav on simbol Arktike: bela žival v neskončni pokrajini ledu, daleč od sveta, ki ga poznam doma. Toda še preden smo odpluli, je postalo jasno, da Svalbard ni samo zgodba o enem plenilcu.
Na kamnitih pobočjih so se premikali severni jeleni. Med skalami in nizkim arktičnim rastjem so se skrivale ptice, ki so se skoraj zlile s pokrajino. Veter, praznina in svetloba so bili drugačni od vsega, česar sem bil vajen.
Polarnega medveda še ni bilo nikjer.
In morda je bilo prav tako prav.
02
Na morje
16. avgusta se je začel del poti, zaradi katerega sem prišel tako daleč na sever.
Ladja je za naslednjih enajst dni postala naš dom. Od tega trenutka naprej so ritem določali morje, vreme, led, razmere in informacije o živalih nekje pred nami.
Na Svalbardu ne greš do polarnega medveda. Iščeš ga.
Ure minevajo ob opazovanju obale in ledenih površin. Vsaka svetla pika v daljavi za trenutek dvigne pozornost. Kos ledu, kamen ali naplavljena veja. Vse je lahko medved, dokler skozi daljnogled ne ugotoviš, da ni.
03
Prvi polarni medved
Že prvi dan se je iskanje spremenilo v resničnost.
Na prodnati obali je ležal polarni medved. Spal je.
Tako mirno, da je bilo skoraj težko povezati žival pred nami s predstavo o največjem kopenskem plenilcu Arktike. Občasno se je premaknil, dvignil taco, se prevalil ali za trenutek odprl oči, nato pa ponovno obležal med kamenjem.
Opazovali smo ga dolgo.
Ni bilo drame. Ni bilo lova. Samo medved, ki je počival v svojem svetu, mi pa smo ga lahko za kratek čas opazovali z roba njegovega prostora.
Nekaj ur pozneje je bila slika popolnoma drugačna.
04
Kdo vlada obali
Na obali je ležalo truplo mroža.
Za polarnega medveda je takšna količina hrane nekaj, česar ni mogoče prezreti. In tisti večer nismo opazovali samo enega medveda.
Prišla sta dva.
Približevanje je sprva delovalo skoraj previdno. Potem se je razdalja med njima zmanjšala in mir se je v nekaj trenutkih spremenil v prikaz moči.
Dvignila sta se drug proti drugemu.
Živali, ki so se nekaj ur prej zdele počasne in skoraj nerodne, so nenadoma pokazale svojo pravo velikost. Njuna telesa so trčila, gobca sta se odprla, s tacami sta segala drug proti drugemu.
Pred nami ni bila več romantična podoba polarnega medveda na belem ledu.
To je bil plenilec.
Fotografiral sem skoraj instinktivno, vendar se spomnim tudi trenutkov, ko sem aparat za hip samo držal in gledal.
Takšnega prizora ne moreš načrtovati. Lahko si na pravem mestu, čakaš in se pripraviš. Toda na koncu narava odloči, ali ti bo kaj pokazala.
Tisti večer nam je pokazala veliko.
05
Svetloba brez noči
Na severu avgustovska noč ni noč, kot jo poznamo doma.
Sonce se spušča nizko in svetloba lahko traja ure. Morje dobi zlato barvo, robovi živali zažarijo, obzorje pa se nikoli povsem ne zapre v temo.
Naslednji večer smo ponovno našli polarnega medveda.
Tokrat je hodil po temnih skalah. Svetloba je prihajala nizko od zadaj in za trenutek je njegovo telo skoraj zažarelo proti črnemu ozadju.
V enem prizoru se je združilo vse, zaradi česar sem želel fotografirati Arktiko: preprostost, svetloba, prostor in žival, ki je tam popolnoma doma.
Toda življenje okoli nas se ni ustavilo pri medvedih.
Stene so bile polne morskih ptic. Nad morjem so letale čigre, galebi in njorke. Na vodi so se pojavljale cele skupine ptic, na obalah pa so počivali mroži.
Nekatere dneve je bilo dogajanja ogromno. Druge skoraj nič.
Tudi to je del fotografiranja divjine.
06
Kolonije in mroži
Svalbard se je iz dneva v dan odpiral kot mnogo več kot dežela polarnega medveda.
Na strmih stenah so bile kolonije morskih ptic, na vodi so se pojavljale njorke in galebi, ob obali pa so počivali mroži. Njihova velikost je bila impresivna že od daleč, še bolj pa takrat, ko so se pokazali v vodi ali se dvignili med drugimi živalmi.
Takšni dnevi niso bili premor med srečanji z medvedi. Bili so del istega sveta.
07
V kraljestvo ledu
Ko smo se premaknili globlje med ledenike in plavajoči led, se je spremenila tudi pokrajina.
Modrina ledu je bila skoraj neresnična.
Iz morja so se dvigovale ledeniške stene. Pred njimi so plavali kosi vseh velikosti, od drobnih fragmentov do ogromnih modrih struktur, ki so od daleč delovale kot gore.
Nekje v tej pokrajini se je ponovno pojavila bela pika.
Polarni medved.
Tokrat je bil majhen del veliko večje fotografije.
In prav takšne prizore imam pogosto najraje. Ne samo portret živali, ampak prikaz prostora, v katerem obstaja. Medved med ledom nenadoma ni več samo subjekt fotografije. Postane merilo pokrajine.
Ladja je počasi iskala pot med plavajočim ledom. Včasih smo jo zapustili z manjšimi čolni in se približali obalam ali ledenikom.
Arktika se je vsakih nekaj ur zdela kot drug kraj.
08
Ledeniki, tjulnji in življenje na ledu
Na kosih ledu so počivali tjulnji. Ptice so ledene bloke uporabljale kot majhne otoke. Ledeniške stene so se dvigovale nad morjem, svetloba pa je iz modrega ledu izvlekla neverjetne barve.
To niso bili samo prizori med enim in drugim srečanjem z medvedom. Prav v njih je postalo jasno, kako tesno je tukaj vse povezano z ledom.
Ko se led spremeni, se spremeni življenje okoli njega.
09
Ob robu ledu
Dnevi so se počasi zlili drug v drugega.
Čakanje. Opazovanje. Kratke vožnje z manjšimi čolni. Ptice na vodi. Tjulnji na ledu. Ladja v tišini med ledenimi ploščami.
In nato spet trenutek, zaradi katerega pozabiš na ure čakanja.
10
Zlati medved
23. avgusta je nastala fotografija, ki je pozneje zame dobila poseben pomen.
Polarni medved je hodil v skoraj popolni temi, medtem ko ga je nizka svetloba zadela samo po robu telesa.
Videl se je njegov obris.
Hrbet. Glava. Tace.
Vse drugo je izginilo.
Namesto klasičnega belega medveda je pred mano ostala samo tanka zlata linija, ki je iz teme izrisala njegovo obliko.
Takšne fotografije ne nastanejo zato, ker bi vnaprej vedel, kaj boš naredil. Nastanejo, ko se za nekaj sekund poravnajo žival, svetloba, ozadje in položaj fotografa.
Pritisnil sem sprožilec.
Takrat nisem mogel vedeti, kakšno pot bo ta fotografija pozneje naredila. V tistem trenutku je bila samo še en spomin z Arktike.
Toda že takrat sem vedel, da je drugačna.
11
Več kot polarni medved
Čeprav sem na Svalbard prišel predvsem zaradi medvedov, so dnevi na severu počasi spreminjali moj pogled na celotno pokrajino.
Iz zraka smo opazovali beluge, ki so se premikale skozi temno vodo. Na tundri so se pojavile arktične lisice. Severni jeleni so hodili skozi odprto pokrajino, ptice pa so kljub mrazu in vetru zapolnjevale skoraj vsak del obale.
Tudi opozorilni znak s silhueto polarnega medveda in puška, ki jo je treba imeti pri gibanju izven naselij, sta opominjala na nekaj pomembnega.
Tukaj človek ni na vrhu prehranjevalne verige.
Tukaj smo gostje.
In prav ta občutek je bil morda eden najmočnejših delov celotnega potovanja.
12
Zadnji dan
26. avgusta je bil svet spet bolj zelen in kamnit.
Med skalami so se pojavile arktične lisice. Ena je počivala med mahom, druge so se igrale in prerivale. Na odprti tundri so ponovno hodili severni jeleni, nad tlemi pa so se premikale ptice.
Po dnevih ledu, morja in polarnih medvedov je bil zaključek nepričakovano miren.
In prav zato je deloval.
13
Epilog
Ko danes pogledam fotografije s Svalbarda, polarni medved še vedno ostaja glavni simbol tega potovanja. Nekateri trenutki z njim so bili med najbolj neverjetnimi, kar sem jih doživel s fotoaparatom v rokah.
Toda Svalbard zame ni več samo kraljestvo polarnega medveda.
Je svet ledenikov in morja. Mrožev in tjulnjev. Arktičnih lisic, severnih jelenov in neštetih ptic. Svetlobe, ki traja pozno v noč, in dolgih ur, ko se ne zgodi popolnoma nič.
In potem se nekje v daljavi premakne bela pika.
Takrat se vse začne znova.